Frank Mckenna 252908

Akaška kronika

Ali je vse, kar se je kdaj zgodilo na Zemlji zabeleženo v nekakšni ogromni, ultradimenzionalni banki podatkov? Ali so ljudje, ki imajo zaradi posebnih sposobnosti vpogled v to banko, včasih pa se do določene mere razkrije tudi navadnim smrtnikom?

Mistiki in svetniki so že pred davnimi časi opažali, da v izviru resničnosti obstoja medsebojno povezano kozmično polje, ki hrani in prenaša informacije, znano kot polje Akaše. Zadnji izsledki v fiziki vakuuma dokazujejo, da je to polje resnično in ima svoj ekvivalent v znanstvenem polju nulte točke, ki je v temelju vesolja. To polje vsebuje morje spremenljive energije, iz katerega izvirajo vse stvari: atomi in galaksije, zvezde in planeti, živa bitja in tudi zavest. To nulto polje Akaše je dolgotrajen in nespremenljiv spomin vesolja. Vsebuje zapis vsega, kar se je kdajkoli zgodilo na Zemlji in v vesolju, in ga povezuje z vsem, kar se bo še zgodilo.

 

Akaša je sanskrtska beseda, ki pomeni eter; vseprežemajoči prostor. Najprej je označevala sevanje ali sijaj. V indijski filozofiji velja za prvo in najbolj temeljno od petih prvin – drugi so še: vata (zrak), agni (ogenj), ap (voda) in prithivi (zemlja). Akaša zajema lastnosti vseh petih prvin in je maternica, iz katere izvira vse, kar dojemamo z našimi čutili, in v katero se bo na koncu vse znova vrnilo. Akaški zapis, imenovan tudi akaška kronika, predstavlja trajni zapis vsega, kar se dogaja in se je kdajkoli zgodilo v prostoru in času.

V znanosti nastajajo novi provokativni koncepti informiranega univerzuma, ki transformira našo notranjo izkušnjo kot tudi naš odnos do vesolja in drugih bitij. Informirano vesolje je vesolje, v katerem so vse stvari globalne, pravzaprav kozmične, ker se spomin vseh stvari razteza na vsa mesta in na vse čase. Kar je izjemno, je to, da vse, kar obstoja v njem, vpliva oziroma informira vse drugo. Ljudje smo povezani eden z drugim preko resonančnih polj, ki prodirajo do najglobljih ravni bitij. Kot otoki na morju smo na površini sicer ločeni, a v globinah medsebojno povezani.

 

Poskusi branja božje misli

V sodobni fiziki teoretski fiziki raziskujejo in razvijajo tako imenovane teorije vsega ter skušajo doseči to, kar je Albert Einstein ob neki priložnosti imenoval »branje božje misli.« Prepričan je bil, da bi lahko, če bi uspeli združiti vse zakone fizične narave v konsisten niz enačb, bi na temelju te formule objasnili vse značilnosti vesolja. Čeprav je vse do svoje smrti leta 1955 delal na tem ambicioznem projektu, ni uspel najti enostavne in vseobsegajoče enačbe, ki bi strnila vse fizične fenomene v logično konsistentno obliko. Zdaj je že znano, da je bil njegov neuspeh posledica tega, ker se ni oziral na polja in sile, ki delujejo na mikrofizični ravni resničnosti. Danes je večina teoretskih fizikov ubrala drugačen pristop: kot osnovo so vzeli kvant – diskontinuirani vidik fizične resničnosti. A, fizična narava kvanta je na novo interpretirana: kvanti niso več osamljeni delci materije-energije, temveč vibrirajoča enodimenzionalna vlakna: strune in superstrune. Fiziki poskušajo povezati in pojasniti vse zakone fizike kot vibracije superstrun v prostoru višjih dimenzij. Vsak delec vidijo kot struno, ki ustvarja svojo lastno glasbo, skupaj z drugimi delci. Gledano s kozmičnega vidika cele zvezde in galaksije vibrirajo skupaj, kot to, po zadnjih ocenah, dela tudi vse vesolje. Pred fiziki je zdaj izziv, da najdejo enačbo, ki bi pokazala, v kakšnem odnosu je ena vibracija do druge, tako da bi se lahko vibracije konsistentno izrazile z eno in edino super enačbo, ki bi dekodirala vseobsegajočo glasbo in harmonijo vesolja. V zadnjih letih se je v kvantni fiziki pojavil ambiciozen projekt, poskus ustvariti teorijo vsega (TOE – theory of everything), pri kateri z uporabo sofisticirane matematike in multidimenzionalnega prostora, poskušajo najti eno in edino enačb, s katero naj bi zajeli vse zakone vesolja.

 

Teorija vsega

Madžarski raziskovalec Ervin Laszlo v svojem delu Znanost in polje akaše dokazuje, da informacijsko polje predstavlja temeljni dejavnik univerzuma in katalizira spremembo paradigme v sodobni znanosti. V svojem 40 letnem iskanju teorije vsega, se kot glasbenik ne omejujejo zgolj na fiziko, temveč ponuja koherentno hipotezo povezanosti med kvanti, kozmosom, življenjem in zavestjo. Postavil je teorijo vsega , ki sega izven meja teorije strun in superstrun, njeno izhodišče pa je informacija kot resnična in učinkovita značilnost vesolja. Ljudje najpogosteje dojemajo informacijo kot podatek ali kot nekaj, kar nek človek pozna, a empirično znanstveniki odkrivajo, da se informacija razteza daleč zunaj posameznega človeka in tudi vseh ljudi skupaj. Pravzaprav je informacija inherenten vidik narave. Slavni fizik David Bohm jo je imenoval in-formacija, kar pravzaprav pomeni, da formira (oblikuje) sprejemnika. Informacija ni človeški artefakt, ni nekaj, kar proizvedemo s pisanjem, računanjem, govorjenjem in sporočanjem. Kot so stari modreci vedeli in kot zdaj znanstveniki znova odkrivajo, je informacija proizvod resničnega sveta in jo prenaša osnovno polje, ki je navzoče v celotni naravi. Tako dobimo koncept univerzuma, ki ni narejen samo iz vibrirajočih strun, niti iz ločenih delcev in atomov, temveč je namesto tega ustvarjen v okviru neprekinjenih polj in sil, ki nosijo informacijo, kot tudi energijo. Ta koncept, ki se zdaj pojavlja znova pojavlja v človeški misli, je star že na tisoče let in je v času naglih sprememb in dezorientacije ljudi zelo pomemben. Z informacijami in energijo prežet informirani univerzum je namreč univerzum, ki ima smisel. Na tisoče let so jasnovidci, filozofi in modreci trdili, da se v izviru resničnosti nahaja kozmično polje, ki je medsebojno povezano in ki hrani ter prenaša informacijo. Na vzhodu so ga imenovali Akaško polje. Večina znanstvenikov ga je imela za mit, a danes se prek najnovejših izsledkov odpirajo nova obzorja. Učinki akaškega polja niso omejeni samo na fizični svet, temveč tako imenovano A-polje informira vsa živa bitja, celo mrežo življenja in tudi našo zavest.

 

Materija je zavestna

Po Madžaru Ervinu Laslu navkljub splošno razširjenemu verovanju, zavest ni samo človeški pojav. Vrsta dokazov, ki demonstrirajo omejenost zavest na ljudi, zadeva možgane. Četudi materialistični znanstveniki in filozofi zastopajo stališče, da so fizični možgani izvor zavesti, za to ni nobenega dokaza. Klinični in eksperimentalni dokazi govorijo samo v prid tega, da so možganske funkcije in stanje zavesti povezani in da ko možganske funkcije izginejo,   običajno izgine tudi zavest. A poznamo tudi izjeme: v nekaterih, dobro dokumentirani primerih – denimo obsmrtna doživetja ali doživetja pacientov, ki so doživeli srčni kap v bolnišnicah – so ljudje preživeli izkušnje, ki so se jih pozneje podrobno in jasno spomnili, v trenutkih, ko je njihov EEG pokazal popolno odsotnost možganskih funkcij. Dejstva, da so višje ravni zavesti z artikuliranimi slikami, mislimi, občutki in bogastvom podzavestnih elementov povezane s kompleksnimi živčnimi strukturami, še ni jamstvo, da je takšna zavest rezultat teh struktur. Vemo, da zgradba nevronov v možganih vsebuje kvante v obliki zapletenih, sestavljenih konfiguracij. A kvanti niso gola nezavestna materija. Izvirajo namreč iz temeljnih sestavnih delov polj, ki se nahajajo v osnovi vesolja, in niso prikrajšani za kakovosti, ki jih povezujemo z zavestjo. V svojem osnovnem stanju se kvanti ne nahajajo samo na enem mestu ob istem času; vsak kvant je istočasno tukaj in tam – a v določenem smislu je kvant povsod v prostoru in času. Vse dokler niso opaženi in izmerjeni, kvanti nimajo končne značilnosti, temveč namesto tega simultano obstajajo v nekaj stanjih istočasno. Ta stanja niso stvarna, ampak so potencialna – to so stanja, ki jih kvanti lahko zavzamejo, ko so opazovani ali merjeni. Kvanti so tudi zelo družabni in sodelujoči: ko so enkrat najdejo v istem stanju, ostanejo povezani, ne glede na to, kako daleč potujejo drug od drugega. Kadar je eden od prej povezanih kvantov v neki interakciji (je opažan ali merjen), izbira svoje lastno stanje – a njegov dvojček tudi izbira svoje stanje, vendar ne svobodno: izbira ga komplementarno v skladu z izbiro njegovega dvojčka.

Vodilni fiziki, kot so Freeman Dyson in filozofi takšnega ugleda, kot je Alfred North Whitehead, so ugotovili, da so elementarni delci obdarjeni z določeno obliko in ravnjo zavesti. V določenem pogledu je vsa materija zavestna in nobena zavest ni docela nematerialna. To pomeni, sta materija in um kot osnovna elementa resničnosti hkrati različna vidika iste resničnosti. Zavestna materija na nižji ravni organizacije (nevroni v možganih), generira zavestno materijo na višji ravni organizacije (v možganih kot celoti). To, kar imenujemo materija, predstavlja vidik, ki ga vidimo, ko opazujemo osebo, rastlino ali molekulo od zunaj, um je tisto, kar beremo, ko pogledamo isto stvar od znotraj.

Po astronavtu iz misije Apollo Edgarju Mitchelu imajo vse stvari v vesolju sposobnost, da »vedo«. Manj razvite oblike materije, kot so molekule, se znajo povezovati in združevati v celice. Celice se znajo razmnoževati in se ubraniti pred škodljivimi vsiljivci; rastline se znajo obrniti proti soncu in ptice pozimi odleteti na jug. Višje oblike zavesti, kot so človeška zavest in namera, črpajo svoje korenine iz kozmosa; tam so obstajale že od samega začetka, rojstva vesolja.

Informacija, ki doseže našo zavest, ni omejena samo na telesna čutila in ko prisluhnemo intuiciji, smo lahko informirani o tako malih stvareh, kot je celica, ali tako velikih kot galaksija. To so odkrili tudi psihoterapevti in psihiatri, ki so pripeljali svoje paciente v spremenjena stanja zavesti in beležili vtise, ki so se pojavljali v njihovih umih. Takšno je bilo tudi vsemirsko doživetje astronavta Mitchela, ki je opazil, da lahko pri višjih stanjih zavesti vzpostavimo globoko komunikacijo z vesoljem. V teh stanjih, zavest vsake celice v telesu, usklajeno resonira s tem, kar je Mitchel opisal kot »holografsko vgrajena informacija v kvantnem energetskem polju nulte točke.«

Vse, kar doživljamo v našem življenju – naša opažanja, občutki, spomini, miselni procesi – so povezani z cerebralnimi funkcijami, te pa imajo ekvivalente v valovni obliki, ker naši možgani, tako kot druge stvari v času in prostoru ustvarjajo vrtince, ki nosijo informacije. Valovi se širijo v vakuumu in interferirajo z valovi, ki jih ustvarjajo telesa in možgani drugih ljudi in na ta način gradijo sestavljene holograme. Rod za rodom ljudje puščajo svoje holografske sledi v A-polju. In ti individualni hologrami se integrirajo v superhologram, ki je vseobsegajoč hologram plemena, družbe ali kulture. Kolektivni hologrami se združujejo in integrirajo s superhologramom vseh ljudi. To je kolektivni informacijski rezervoar človeške vrste. Ljudje lahko prečitamo informacije, ki jih ti hologrami nosijo. Najprej lahko razberemo informacije, ki jih nosijo hologrami naših lastnih možganov in telesa, lahko pa hologram našega telesa in uma stopi tudi v povezavo s hologrami drugih ljudi, še zlasti tistih, s katerimi smo čustveno povezani. Najbolj razširjeni in znani so primeri »bolečine dvojčkov«, spoznavne intuicije mater in ljubimcev, kadar so njihovi ljubljeni poškodovani ali prestajajo travmatična doživetja.

 

Od ega k transpersonalni zavesti

Naša zavest ni okamnela v času, piše Ervin Laslo. Kulturna antropologija dokazuje, da se je zavest s časom postopno razvijala. Različne ravni človeške zavesti s progresivnim tokom evolucije od najnižjih do najvišjih ravni so zaznale vse največje duhovne tradicije. Na primer severnoameriški domorodci verjamejo, da trenutno živimo pod petim soncem zavesti in da smo na robu šestega. Šesto sonce bo prineslo novo zavest in s tem temeljno preobrazilo naš svet. Ameriški mistik Richard Bucke je kozmično zavest predstavil kot naslednjo evolucijsko stopnjo človeške zavesti. Človeški um, povezan z visoko razvitimi človeškimi možgani, predstavlja visoko stopnjo artikulacije kozmične zavesti, ki se poraja iz vakuuma-praznine in vliva v vse stvari v prostoru in času. Evolucija zavesti teče od z egom omejene do transpersonalne oblike zavesti. Transpersonalna zavest je odprta večji količini informacij, ki prihajajo do možganov, kar bi lahko imelo pomembne posledice: povečanje empatije med ljudmi in večja občutljivost do rastlin, živali in celotne biosfere. Lahko bi ustvarila subtilne stike z drugimi deli vesolja in spremenila naš svet v miroljuben in pravičen svet z enakimi možnostmi za življenje in dobrobit vseh ljudi.

Iskanje smisla življenja in obstoja človeške vrste ni omejeno samo na znanost, temveč je v popolnosti utemeljeno v človeškem umu: staro je toliko kot civilizacije, odkar ljudje opazujejo sonce, mesec, zvezdno nebo nad seboj, morja, gozdove in planine in se sprašujejo, od kod je vse to prišlo, kam gre in kaj pomeni. Znanstvenik David Peat svojo knjigo Sinhroniciteta začne s stavkom: »Vsak od nas je soočen z misterijem.« Rodimo se v tem vesolju, rastemo, delamo, igramo, se ljubimo, a na koncu življenja nas čaka neizogibna smrt. Zastavlja se tisto večno vprašanje kdo smo in kakšen je pravzaprav smisel naših življenj? Fizik kozmolog Steven Weinberg, je denimo, trdno prepričan, da je vesolje kot fizični proces nesmiseln in da zakoni fizike ne nudijo nikakršne vidnega namena za človeška bitja. Drugi, kot denimo Peat, pa vztrajajo, da je univerzum, čeprav ga je znanost v dobršni meri odčarala, v luči zadnjih odkritij, spet postal čaroben.

Znanstvena demistifikacija sveta terja visoko ceno. Ko se um, zavest in smisel dojamejo kot izključno človeški fenomen, se ljudje kot odločna, razumska in občutljiva bitja, znajdemo v vesolju, ki je oropano prav teh kvalitet, ki jih posedujemo. Smo tujci v svetu, iz katerega izhajamo, naša odtujenost od narave pa odpira pot k slepemu izkoriščanju vsega, kar nas obdaja. Civilizacija zahodnega sveta ima dva obraza. En obraz je obraz napredka, a drug obraz poraza. Prvo je opis dolge, junaške poti od primitivnega sveta mračnega neznanja, omejitev in trpljenja do bleščečega modernega sveta nenehno rastoče ravni znanja, znanstvenih spoznanj in tehnološkega napredka. Drug obraz je zgodba o človeškem porazu in ločitvi od prvotnega stanja enosti z naravo in kozmosom: ko so ljudje živeli v prvobitnih skupnostih, so imeli intuitivno znanje o svetu enosti in neskončni povezanosti sveta. Z razvojem racionalne misli je nastala globoka vrzel med človeškim rodom in resničnostjo, kar se odslikava v grozeči ekološki katastrofi, moralni dezorientaciji in duhovni praznini. A obraz napredka ne more biti tako hladen, niti obraz poraza tako tragičen. Moderna kozmologija odkriva svet, v katerem se univerzum ne konča v ruševinah, nova fizika, nova biologija in nova raziskovanja zavesti pa potrjujejo, da se v tem svetu življenje in zavest kot integralna elementa vključujeta v informirano in globoko smiselno vesolje.