Preden se rodimo, se naša duša odloči, kakšno življenje si bo izbrala. V življenjski načrt so lahko vključeni tudi travmatični dogodki, kot so zlorabe v odnosih, splavi, posvojitev, incest, samomor, revščina, posilstvo, duševne bolezni … Vse z namenom, da se duhovno prebudimo in povežemo s svojim pravim sebstvom, z dušo. »Na najbolj osnovni, temeljni ravni je predrojstna pogodba enaka za vse: objeti in preobraziti  vse neharmonične, neljubeče energije. Energije, ki jih nismo preobrazili iz kateregakoli življenja, bodo prišle do nas  v tem življenju, da bomo to lahko storili,« pravi hipnoterapevt  Robert Schwartz, ki v svojih hipnotičnih regresijah pomaga ljudem razumeti svoj življenjski načrt.  V sodelovanju s timom nadarjenih medijev je o predrojstnem načrtu napisal tudi knjigo Darilo vaše duše: Zdravilna moč življenja, ki smo ga načrtovali, preden smo se rodili.

Zakaj načrtujemo pred rojstvom, da bomo imeli določene izkušnje – vključno z velikimi življenjskimi izzivi?  Karma, ki velja za nekakšen kozmičen dolg,  je kot ugotavlja Roberta Schwartz  v resnici bolj odsotnost  ali pomanjkanje uravnoteženih izkušenj.  Na primer, če ima nekdo invalidnega otroka in posvetimo svoje življenje  ljubezni in skrbi zanj, bosta lahko otrok in starš po tem življenju imela občutek neuravnotežene izkušnje. Na ravni duše pa bosta verjetno skušala uravnovesiti izkušnjo iz tega življenja in bosta morda načrtovali še eno inkarnacijo , v kateri bosta zamenjali vlogi.

Naš nefizičen dom je klasično opisan kot polje velikega miru in ljubezni, radosti in svetlobe. V takšni sferi ne doživljamo nasprotij. Želimo in načrtujemo življenja na Zemlji, zato ker tu vlada veliko nasprotje: zgoraj in spodaj, vroče in hladno, dobro in slabo, ljubezen in ne-ljubezen. Kot duše se učimo skozi nasprotja. Nasprotja nam pomagajo, da bolje razumemo, kdo smo. Nasprotja tudi služijo temu, da občutimo močna čustva  in skozi občutja rastemo in se učimo. Čustva, ki jih doživljamo,  so verjetno močnejša, če pozabimo, da je življenje na Zemlji igra na odru, igra, ki jo sami napišemo. Če verjamemo, da je iluzija življenja na Zemlji resnična, se tveganja zdijo večje in zato so tudi naša čustva bolj močna. Intenzivnost izkušnje pospešuje našo evolucijo, če občutimo naša čustva in se učimo ljubeče delati z njimi. Nesnovna bitja pogosto sporočajo, kako neverjetne so možnosti za duhovno napredovanje na Zemlji in kako se ljudje lahko bolj razvijajo v enem življenju,  kot se lahko v neskončno dolgem časovnem obdobju.

Nasprotja so še zlasti močna pri učenju skozi nasprotja življenjskega načrta. V takšnem življenjskem načrtu  duša načrtuje doživljanje  nasprotja, od katerega se najbolj želi učiti. So neskončni kontrasti in različice  učenja skozi nasprotja. Splošni načrt v tem času zgodovine je za duše, ki se želijo učiti o enotni zavesti – edinosti vseh bitij, da se inkarnirajo v družine , v katerih se zelo razlikujejo od drugih družinskih članov.  Medsebojna trenja  in kot posledica celo izgon, povzroča, da se čutijo ločene, izolirane. Bolečina občutenja ločenosti jih žene, da se obrnejo v notranjost in čez čas dobijo občutek  vedenja božanskosti, ki prebiva znotraj. Ko občutijo svetost  v sebi, lahko občutijo  svetost v vseh.  Spoznajo, da božanskost prežema vse stvari in vsa bitja, da je esenca vsega bivajočega.

Novi človek

Čeprav življenjski izzivi ustvarjajo izredno rast tako na osebni ravni kot na ravni duše, trpljenje ni nujno za rast. Tisočletja smo sprejemali odločitve, ki so vedno bolj temeljile na strahu in prepričanju v ločenost. Zdaj se je začel ta proces obračati, saj vedno bolj temeljijo naše odločitve na ljubezni in sočutju. Človeška rasa je na konici razvoja v duhovno zrelost. Novi ljudje se ne bodo več učili skozi paradigmo trpljenja. Manj gnani s strahom, bomo spoznali posebnost, ustvarjalnost in ljubezen kot naše primarne motivacije za rast in učenje. Opustili bomo nepotrebne meje in dovolili sebi, da čutimo to, kar čutijo drugi, ter se globlje in empatično povezali z njimi.

Zavest žrtve

Na našem planetu se zdaj v zavesti pojavlja velik premik. Ta je povsem odvisen od tistih, ki so utelešeni, da dvignejo svojo vibracijo, kar pomeni, da postanemo najbolj ljubeči ljudje, kot smo lahko. Ko dvigujemo našo vibracijo, se dviguje tudi vibracija Zemlje. Duhovni vodniki, angeli, naši ljubljeni in drugi v nesnovnih sferah lahko pošiljajo ljubezen, modrost, svetlobo, in nas navdihujejo, a mi moramo prejeti in uresničiti ta darila. Nesnovna bitja, ki nas ljubijo in vodijo, za nas ne morejo ustvariti premiki v človeški zavesti.

Prepričanje, da smo žrtev nekega človeka, izkušnje ali na splošno življenja – vibrira na zelo nizki ravni. Ko razumemo, da smo močni ustvarjalci, vsega kar doživimo, čeprav morda ne vemo, kako in zakaj smo ustvarili, odstranimo zavest žrtve, dvignemo našo vibracijo in vibracijo Zemlje.

Če smo doživeli travmo, in če čutimo, da je naša duša načrtovala travmatično izkušnjo, smo lahko  jezni na dušo. Če je tako, ne obsojajmo jezo kot slabo in sebe zato, ker jo občutimo. Naša jeza in vsa čustva, kakršnakoli so lahko, so razumljiva in naravna, resnična in upravičena. Spoštujmo jih. Namesto, da jih potlačimo, jih ljubeče objemimo. Vedimo, da nismo naša čustva, čustva nosimo. Tako, kot nosimo vse stvari, lahko, ko smo pripravljeni, odložimo tudi čustva.

Odpor

Trpljenje se pojavi, ko se upiramo čustvom, kot sta strah in jeza, ki se lahko pojavita kot odziv na življenjske dogodke. Rek ‘čemur se upiraš, vztraja’, je resničen. Ko se osredotočaš na nekaj, temu daješ energijo, in odpor je močna oblika fokusiranja.  Ko začutimo strah, si zapomnimo tole: vedeli smo preden smo se rodili, da bo strah pomemben sestavni del naše življenjske izkušnje. Poznati strah, ko smo v telesu, je del našega načrta. In samo pogumni načrtujejo strah. Pogum, ki smo ga potrebovali za načrtovanje strahu je isti kot pogum, ki je potreben, da ga preobrazimo. To da smo utelešeni, pomeni, da imamo potreben pogum za preobrazbo strahov v ljubezen. Želja, da preobrazimo strah v ljubezen, je eden od razlogov, zakaj smo se odločili inkarnirati v tem posebnem času spremembe zavesti.

Tu smo, da ozdravimo

Ko se upiramo kateremu koli vidiku življenja, se upiramo tudi ozdravljenju. Ko je blokada v eni smeri, je blokada v vseh smereh. Končno je namen vsakega življenjskega izziva isti: dopustiti si možnost , da objamemo to, čemur smo se tako dolgo upirali. Prav tako je vsak življenjski izziv ozdravljen na isti način:  prek uresničenja moči tega, kar mislimo, govorimo in delamo. Naša življenjska izkušnja ni določena z našim življenjskim načrtom, marveč bolj s tem, kako se odzivamo nanj. Naši odzivi – naše misli, besede in akcije – vsak trenutek ustvarjajo naše izkušnje in potencialno naše zdravljenje.

Ko razumemo, da načrtujemo naša življenja, potem vemo, da je globlji pomen in namen v vsem, kar se pojavi in postane neskončno lahko za nas ljubeče razmišljati, govoriti in delovati. Ko se ljubeče odzovemo na življenje, naš prejšnji odpor postane sprejemanje, naše sprejemanje se spremeni v sprejemljivost, naša sprejemljivost zraste v objem in naš objem se preobrazi v hvaležnost za izkušnje, ki odprejo naša srca in nas širijo kot duše. Na Zemlji smo se utelesili v tem času, da bi se ozdravili  z zavestno prebuditvijo spomina nase kot duše. Ozdravljenje pride in je končano, ko vidimo svetlobe svoje duše in vemo, da je svetloba to, kar resnično smo. Andreja Paljevec