Oko

Zgodovina hipnoze

Uporaba nenavadnih in do danes še ne povsem raziskanih stanj človeške duševnosti, kot sta hipnoza in sugestija, sega s svojimi zametki v prazgodovino. Moč sugestije, še posebno, če so ljudje v hipnotiziranem stanju, so poznali svečeniki, šamani, vladarji, generali, zdravilci in mistiki v starih civilizacijah Egipta, Mezopotamije, Grčije, Kitajske …

Mnogo ljudi povezuje hipnozo s starejšim mesmerizmom in verjamejo, da je veščina hipnoze rezultat dela Franza Mesmerja, ki je živel v 18. stoletju na Dunaju in pozneje tudi v Parizu. A sledi hipnotizma segajo že v megleno pradavnino starega veka. Že egipčanski papirus, star več kot 3000 let, opisuje hipnotičen postopek, ki so ga uporabljali egipčanski vedeževalci.

V egipčanskem papirusu Ebersa (16.st. pr.n.št.), enem od najstarejših virov, ki opisuje postopke zdravljenja, je navedenih 900 receptov uporabe zdravilnih zelišč in pripravkov. Pisec skozi vse besedilo poudarja, da se med uporabo vsakega zdravila izgovarjajo priprošnje k bogovom in duhom, denimo »Pomagaj mi! Pojdi in izženi tisto, kar se nahaja v mojem srcu in mojem telesu. Zaklinjanja naj delujejo skupaj z zdravili in zdravila naj delujejo skupaj z zaklinjanji.«

Svečeniki so uporabljali sugestijo tudi v hipnotiziranem stanju bolnikov. V grškem templju, posvečenem bogu zdravilstva Asklepiju, so imeli za to namenjen poseben prostor, imenovan abaton. Romarji, ki so opravili zapleten obredne postopke, so v abatanu zapadli v umetno spanje, v katerem so slišali glas Asklepija. V kamnite stene so bili vklesani podrobni opisi najbolj uspešnih ozdravitev, ki so se zgodile v tem svetišču.

 

Hindujski fakirji, perzijski magi, indijski jogiji in grški oraklji so uporabljali podobne metode pod različnimi imeni in zgodnja medicinska poročila opisujejo čudežna ozdravljenja, ki so se dogajala v obredni magiji. Duhovniki so s posebnimi obredi ljudi spravljali v trans in jim šepetali, da bodo ozdraveli, kar se je pogosto tudi zgodilo. Uporabljali so enega najmočnejših zakonov hipnoze, ki velja še danes: ‘ustvari idejo, povečaj pričakovanje in zgodil se bo čudež’.

Sugestija in avtosugestija se uporablja tudi na vzhodu, še zlasti v Indiji. Švicarski etnolog Schtoll v knjiggi Hipnoza in sugestija v psihologiji narodov piše o jogiju Haridu, ki je s pomočjo avtosugestije padel v stanje, podobno anabiozi (omrtvelosti) in preživel v takem stanju zaprt v leseni zaboj brez hrane in vode 40 dni.

Tudi sam Kristus je uporabljal moč sugestije in avtosugestije: Ljudem, ki so prišli, da bi jih ozdravil, je govoril: »Rešila vas bo moč vere.«

 

Začetek sodobne hipnoze

Sodobna hipnoza se je začela z avstrijskim zdravnikom Franzom Mesmerjem (1734-1815) , ki je bil odprtega duha, doktor medicine, prava in filozofije. Muziciral je skupaj z Mozartom. Kadar se ni ukvarjal z znanostjo ali glasbo, je svoj čas posvetil zdravljenju ljudi. Kot zdravilno sredstvo je uporabljal magnet, ki ga je v medicino vključil Paracelzus že v začetku 16. stoletja. Delovanje magnetov je odkril nekega večera, ko je na poti iz gledališča opazoval uličnega cirkusanta, ki je z magneti mahal pred obrazi ljudi in so ti zapadli v neke vrste trans. Čez nekaj dni je že doma pripravil mizo z magneti, kamor je vabil ljudi, da so legli in padli v zdravilni trans. Zaradi pričakovanja se je to tudi dogajalo, ljudje so čudežno ozdraveli ali se počutili bolje. Mesmer je prišel do zaključka, da zdravilna moč ni v magnetu, temveč v rokah zdravilca. Menil je, da so nekateri ljudje posebej obdarjeni in imajo sposobnost v sebi shranjevati ta magnetni fluid in ga neposredno ali posredno preko posebnih pripomočkov prenašati na druge ljudi. K njemu je začelo romati na stotine ljudi, a zaradi zavisti zdravnikov so mu dejavnost kmalu prepovedali in svoje življenje je končal v uboštvu na podeželju.

Leta 1818 je privrženec Mesmerja Chostenier de Pjunsegjur, ki je v svoji praksi uporabljal magnetno zdravljenje, odkril najgloblji stadij hipnoze – somnambulizem. Med magnetiziranjem bolnika je opazil, da pacient potone v stanje magnetizma »ne samo zaradi dotikov, temveč tudi pod vplivom besede – ukaza.

 

Beseda hipnoza izhaja iz grške besede ‘hypnos’, ki pomeni spanje, in jo je leta 1842 prvi skoval škotski zdravnik James Braid (1795-1860). Pogosto je obiskoval seanse znanega francoskega magnetizerja Charlesa la Fontaina (vnuka znamenitega pisca basni). Braid je opazil, da ljudje, ki so zapadli v stanje magnetizma, ne morejo odpreti oči, premakniti roke in povsem spominjajo na spečega človeka. Odločil se je, da bo sam izvajal poskuse z magnetizacijo ljudi, vendar po svoji lastni metodi. Pacientu je predlagal, naj osredotoči pogled na katerikoli predmet, recimo na grlo steklenice, o ničemer ne razmišlja, razen o snu. Rezultati preizkusov so presegli pričakovanja. Vsi pacienti so po nekaj minutah popolne sprostitve in osredotočenja pogleda na izbranem predmetu zapadli v stanje, ki ga je Braid poimenoval hipnoza. ( v grščinito pomeni spanec)

Med velikani v razvoju hipnoze je tudi James Esdaile, ki je bil glavni kirurg v zaporu v Kalkuti. Izvedel je preko 1000 kirurških operacij z izredno majhno stopnjo umrljivosti in je za anestezijo uporabljal izključno hipnozo. Ko so odkrili eter, je hipnoza za kakšnih 100 do 150 let bila potisnjena na stranski tir in samo zahvaljujoč odrskim hipnotizerjem in cirkusantom ni povsem utonila v pozabo.

 

Hipnoza v ZDA

Pozneje so hipnozo v terapevtske namene največ uporabljali in razvijali Američani. Po prvi svetovni vojni je hipnoterapija spet oživela in so jo uspešno uporabljali za odstranjevanje simptomov vojnih nevroz in zdravljenje potlačenih travmatičnih doživetij. Najbolj znana hipnoterapevta sta Milton H. Erickson in Dave Elman, ki je zadnjih 15 let svojega življenja posvetil poučevanju hipnoze zdravnikov in je napisal delo Hipnoterapija, ki velja za biblijo hipnoze. Elmanu je sistematično in zapovrstjo uspelo spraviti večje število ljudi v globoko somnambulistično stanje hipnoze, kar so ostali hipnotizerji dosegalo samo občasno.

Hipnoterapija se je uveljavila kot priznana terapevtska metoda na zahodu. Število hipnoterapevtov v ZDA narašča in mnogi klienti se na lastno pobudo obračajo nanje v upanju, da bodo lahko rešili svoje čustvene in duševne težave. Hipnoterapijo uporabljajo pri razreševanju številnih duševnih bolezni; izkazala se je za uspešno pri reševanju alkoholizma, depresijah, odvisnosti od mamil, hipohondriji, frigidnosti, strahovih in fobijah, kajenju, govornih motnjah, spolnih težavah, otroških nočnih morah, glavobolih in migrenah, histerijah, nespečnosti, psihosomatskih boleznih, kompulzivnemu vedenju, blaženju bolečin, tremi, porodu brez bolečin…