Moj dih je miren, globok in sproščen. Dovolim si sprostiti povsem popolno in si predstavljam, da berem besede iz knjige, ki pravijo »Dovolim si uživati na tem potovanju intuicije« in si med globokim dihanjem predstavljam, kako s svojo roko pišem »Dovolim si doživljati različne rezultate, zato ker zaupam potovanju in sprejemanju intuitivnih odločitev na vsakem koraku na svoji poti k bolj izpolnjenemu življenju. Na poti uživam v tem, da sledim intuiciji, ker je veliko bolj tekoče in nenaporno živeti in delovati na tak način. Zdaj usmerim svojo pozornost na stopala. Prijetem občutek sproščenosti se iz stopal širi skozi meča, kolena, stegna, spodnji del hrbta, trebuh … Vsak dih me vodi v bolj sproščeno in prijetno stanje. Sprostim svoj prsni koš, hrbet, cel trup prežema prijeten občutek toplote in teže, čelo je prijetno hladno, obraz sproščen. Sem povsem mirna in sproščena v umu in telesu. Uživam v tem varnem mirnem in spokojnem notranjem prostoru. Začenjam svoje potovanje k intuiciji.«

Minuta premora

Vsak od nas ima notranjo modrost, ki nas vodi skozi življenje, in notranji glas, ki ima najboljše odgovore za nas. In ko prisluhnem notranji modrosti, življenje teče gladko, enostavno in brez napora. Povsem zaupam procesu in se odpiram k doživljanju notranje modrosti. Zdaj v duhu vidim sebe, kako hodim skozi gozd z namenom in ciljem, uživam v lepoti okrog sebe in diham čist, svež zrak. Zavedam se, da sem namenjen na poseben kraj. Občutim globlji smisel, namen na tej svoji poti. Ko se pomikam naprej, vidim na levi in desni ljudi, ki me kličejo. Morda me pozdravljajo ali kritizirajo: »To je napačna pot ali prehitro greš ali nisi dovolj hitra ali nikoli ne boš zmogla.« Vzamem si trenutek in prisluhnem komentarjem okoli sebe, zdaj pa pustim, da odpadejo, gredo stran, gredo mimo mene, in se počutim popolnoma osvobojeno od vseh teh mnenj. Nadaljujem svojo pot, napredujem po njej, dokler ne pridem do križišča, kjer ni nobenih smerokazov. Odločiti se moram, po kateri poti bom šla. Nekaj ljudi iz mojega življenja deli svoje mnenje, razmišljajo z menoj, katero pot je najbolje izbrati. Poslušam njihove glasove, vendar se zavedam, da ta odločitev pripada meni. Prisluhnem telesu, se usmerim navznoter in čakam na znamenje v tem globokem notranjem miru. Počakam na notranji občutek, ki mi pove, po kateri poti naj grem. Povsem zaupam, da bom dobila notranjo potrditev, sicer subtilno, ampak pravo. Zdaj grem po izbrani poti. Sledim svojemu srcu in občutim, kako se počutim čustveno in telesno, ko hodim po tej poti. Pomikam se naprej in vidim, kam me ta pot vodi, medtem ko se učim prisluhniti intuiciji.

Tri minute premora

To novo zavedanje zdaj uporabim za to, da ozdravim svojo težavo, ki me pesti. Zdaj vidim samo sebe v zvezi z določeno težavo, katerokoli težavo, ki mi pride na misel. Z intuicijo je ta težava lahko rešljiva. Prisluhnem, kakšne informacije deli intuicija z menoj. Včasih intuicija pravi: »Počakaj, ni pravi čas za akcijo.« Drugič: »Zdaj je pravi čas.« Povsem zaupam procesu, odgovor pride ob pravem času. Morda bo to zjutraj, ko se zbudim, ali v času mirne kontemplacije. Zdaj si predstavljam svojo intuicijo kot svetlobo in pustim, da prevzame barvo ali obliko. Pustim, da prevzame barvo ali obliko. Prisluhnem njenemu glasu, zvenu, kaj zveni, kaj pravi … Cenim njeno navzočnost. Svojo intuicijo zdaj uporabljam, da usmerja mojo življenjsko energijo in da najdem notranje ravnovesje.